Delo z ljudmi je eno najzahtevnejših.
Delavci, ki delamo v poklicih, katerih namen je nuditi psihološko pomoč, psiho-socialno ali zdravstveno pomoč, se lahko kaj hitro znajdemo izčrpani, utrujeni, naveličani, obupani, razočarani in predvsem nemočni pri svojem delu.
Kako to?
Največkrat je to lahko iskrena želja po pomoči osebi, ki potrebuje pomoč.
Zahtevno in težko delo pa zato, ker pomoč potrebujejo tisti, ki so doživeli ali živeli v zelo težkih okoliščinah. Torej tudi ljudje, ki so doživeli po eno ali več travm v življenju, mnogi že zelo mladi, kar je vplivalo na njihov duševni razvoj. Še posebej to velja za tiste, ki so gorje doživljaji ob svojih starših ali skrbnikih, torej ljudeh, ki naj bi jim nudili varnost, zaupanje, sočutje in vodstvo. Te osebe so prikrajšane za občutek zaupanja v so-ljudi, ne zaupajo ljudem, se ne navežejo na ljudi, se v odnosih ne čutijo varne, ne verjamejo v srečen konec zase ipd.
Kako potem takim ljudem pomagati, če niso odprti na pomoč oz. zelo težko zaupajo?
Odgovor je preprost pa hkrati kompleksen.
Namreč četudi nam je mar, želimo pomagati, še posebej tistim, ki v življenju niso bili deležni lepe besede, toplega objema, mirnih noči, varnega odnosa, ne moremo rešiti vseh.
Njihovo življenje prav zares ni naša odgovornost (govorim o odraslih), je njihova odgovornost. In to je pogostokrat razlog, da se strokovni delavci ujamejo/ujamemo - čutimo se odgovorne, zaradi naše želje po pomoči.
Kar pomeni, da je tudi na nas odgovornost. Torej smo odgovorni zase, za naše želje, čustva, potrebe, torej tudi za željo po pomoči drugim.
In v tem je pogostokrat izziv in hkrati zaplet v vlogo rešitelja.
Kar z drugimi besedami lahko pomeni, da nas vsi ti občutki izgorelosti, izčrpanosti in nemoči v bistvu kličejo. Kličejo, da se poglobimo vase, pogledamo iskreno kaj se skriva za našo vlogo rešitelja ali željo po reševanju, se soočimo, prevzamemo odgovornost zase in se povežemo z globljo realnostjo v nas, se pomirimo in objamemo tudi ta del nas. Prepoznamo, da imamo izbiro tudi mi.
Če nam to uspe, potem bomo veliko bolj stabilni v sebi in pri svojem delu, sočutni ter strokovni, saj se ne bomo več ujeli na travme ljudi, ki so prišli k nam po pomoč ter na njihove bolj ali manj igre oz. preživetvene strategije.
Naše delo, naše stranke, klienti, uporabniki in pacienti ne bodo imeli več takega vpliva na nas.
In šele takrat bomo oz. smo prav zares lahko tam za človeka. Ga vidimo v vsem svojem potencialu in moči, predvsem pa izbiri.
In ko mi to prepoznamo, sprejmemo in delujemo v skladu s tem, nehote in avtomatično naredimo prostor, da tudi sami lahko prepoznajo svojo izbiro, dobijo prostor, da sami premagajo svoje notranje bitke, ob nas in tako najdejo svojo moč.
In v tem je (po mojem mnenju) prav zares naša pomoč. Biti ob človeku, prisoten, odprt, sočuten, z zaupanjem v srcu, ko gre oseba čez nek za njo travmatičen dogodek in pride skozi proces očiščena negativnosti, potlačenih čustev, teže spominov, predvsem pa v stiku s svojo močjo, da je to zmogla.
Ne bodo pa seveda vsi tega izbrali.
In tudi to je okey.
Comentarios