»Ni mi za med ljudi. Ne počutim se povezanega. Ne razumejo me sploh.« pove, s pogledom uperjenim v tla.
Nato pa nadaljuje: »Govorijo neumnosti, površinske zadeve. Vsi neki veseli in navdušeni nad življenjem.« še vedno gleda v tla.
»Pojma nimajo kaj je življenje!« sunkovito izleti ven iz njega. Iz oči, sedaj uprtih vame, mu švigajo strele. Lica mu pordečijo.
»Življenje ni lepo in prijazno. Življenje boli, zadaja bolečino in razočaranje. Potrebna je nenehna opreznost. Opreznost pri tem od kje in kdaj bo priletelo.« izrazi srdito.
Popravi si razmršene lase nato pa z odločim, a zamolklim glasom pojasni: »Zato raje grem in sem tam, kamor ne pride nihče. Tam me življenje ne najde. Tam sem skrit. Skrit pred bolečino, ki jo življenje zadaja, skrit pred bolečino, ki mi jo ljudje lahko zadajo. Skrit in sam v svoji bolečini in zato tudi varen.«
V prostoru se razprostira tišina kot večnost, brez začetka in konca, ko se previdno s kančkom pogleda ozre proti meni in reče: »Veš, varen sem v svoji bolečini. Tu ne rabim nikogar. Sam sem. Sam, čisto sam.«
Zaznati je zgoščen zrak. Prostor je napolnila prisotnost in po licu mu spolzi solza.
Ne more se ji več upirati.
Tu je.
Sili, poriva in rine skozi njega.
Ne more več … noče več …
Solze mu zalijejo obraz.
Mu perejo obraz.
Mu perejo in utirajo pot do srca.
V čistosti solza se zrcali njegova čistost.
V čistosti solza zasije, kot odsev sončnega žarka na gladini gorskega potočka, nova zaznava.
Čista, sveža, pristna in vedno prisotna.
S hlipajočim glasom in obrazom mokrim od solza pove: »Nisem sam. Nikoli nisem bil sam, ker imam sebe.«
Bolečina hrepenenja mu upogne telo.
Ga zvije v klobčič. V krč.
V močan in brezkompromisen krč, kjer vse izgine.
Kjer ni prostora za nič drugega.
Še za dih komaj.
Se srečata.
Le tu se lahko srečata.
Teža bolečine se počasi umika kot noč jutranji zarji. In svežina zapihlja in razrahlja telo.
Telo se mu z nežno mehkobo in oplemeniteno prisotnostjo ponovno poravna.
Z globokim olajšanjem in zadovoljstvom se nasmehne, medtem ko solze še vedno tečejo po obrazu. Napol v joku, na pol v smehu sedaj besede ovite v sočutje tečejo iz njegovega srca: »Vedno sem hrepenel po nekom.
Po nekom, ki bi razumel mojo bolečino.
Po nekom, ki bi z mano delil bolečino.
Po nekom, ki mi ne bi zadajal bolečine.
Po nekom, ki bi me imel rad in me ljubil.
In ta nekdo sem Jaz.
Cel čas sem hrepenel po sebi. Po stiku s sabo.«
Krohot iz globine zavedanja sedaj bobni v prostoru.
Prostor, nema priča se lahko le prikloni tej veličini prisotnosti, temu spoznanju in zavedanju.
Žareče oči prisotnosti mu osvetljujejo notranjo globino, iz katere se zrcali zunanja realnost.
In zanj svet bo za vedno spremenjen.
Comments